#mojatipka

Tako torej. Konec delovnega dneva. Otroci in mož že v postelji, ob sebi pa imam kozarec vina, sir in olive.  

Premišljujem, kaj naj bo srž mojega tokratnega pripovedovanja, glede na to, da se mi v zadnjem času plete po glavi toliko stvari, da bi bilo verjetno najbolje meditirati, da se misli spravijo v red. Saj veste: sedenje v lotosovem položaju, globoki vzdihi in izdihi, globoka koncentracija, pustiti mislim da odflutajo in svet se zdi bolj miren, bolj samoumeven, lažje sprejemljiv. Včasih je moja meditacija takšna, včasih jo najdem v teku, v zadnjem času predvsem v plezanju, ki počasi postaja moja strast. Res taka močna, oprijemajoča- strast. 

Vendar se danes ne bi podajala v športne dosežke, ko pa imam v glavi tooooliko stvari. Ker danes nisem tekla in nisem plezala, sem namesto lotosovega položaja prijela za tipke in ekran. Nekoč, pred davnimi časi bi se človek izrazil, da je prijel za pisalo in papir ter izlil svoje misli. Danes je postmoderno že to, da se oprimem računala in tipk. Veliko bolj trendovsko bi bilo, če bi posnela kakšen vlog. Joj, kako bi bilo pa to kul! Vendar najdem samo sebe precej nekarizmatično pred kamero, tako da to prepuščam postgeneracijam. BTW, moja hči to že zelo obvlada. Kapo dol. Pred kamerco se postavi tako neprisiljeno in naravno in tako lepo čeblja v tisti ekranček, kot jaz nekoč pred davnimi časi, ko sem lagodno in neustavljivo prijela za slušalko stacionarnega telefona in neumorno preživela tri ure v klepetanju s sošolko, ki sem jo pred tem videla pred dobro uro v šoli. Ja, časi se spreminjajo in počasi dohajamo tudi Arthurja C. Clarka ter ostalo sci-fi bando z vsemi njihovimi uvidi v prihodnost.

Tokrat bi se raje navezala na vse praznike ženskam, ki si sledijo v teh dneh. Ravno smo preživeli dan žena, bliža se nam še materinski dan. In ker sem se ravno neki dan jezila nad t.i. antropologinjo (karkoli že to pomeni) Vesno Vuk Godina na družabnem omrežju, bi se morda res rada posvetila zgodbam žensk in generacij žena pred mano- do mene in morda še naprej. Začela bi z najstarejšo generacijo žensk, ki sem jih poznala ter ob kateri sem rasla- mojo babico z mamine strani. Glede na to, da se njena zgodba naveže na zgodbo moje mame in zgodba moje mame se naveže na mojo zgodbo in moja zgodba se naveže na zgodbo moje hčere, bi ostala na tej "strani" mojih staršev. 

Kar me je pičilo ob prebiranju nesrečnega članka o izjavah ge. Vesne V. Godine (ker tega ni napisala ona in morda sploh ni bilo v kontekstu kar je želela povedati) in sem pustila, da "pritisne tipko", "odpre rano", je bil opis njene babice- po opisu 120 kg težke dame, ki je svojemu moškemu, ko je prišel domov vznejevoljen, lahko bi uporabila bolj moderen izraz, da je bil "odsoten" in nerazpoložen za stik z ženo, v tem primeru skuhala nekaj dobrega in se dala z njim dol, da bo mir pri hiši. In seveda, nič ni premišljevala. In sedaj premišljujem o izrazu "dati se dol". Torej zame "dati se dol" pomeni "casual sex". Nekaj neobvezujočega, bolj športnega in sploh ne negativnega. Tudi v tem, da možu skuhaš nekaj dobrega, da ga pocrkljaš sploh ne najdem čisto nič napačnega. Zmoti me "teh" 120 kg in ta "profesionalizem".

Pa naj razložim "teh" 120 kg...meni kot aktivni ženski, ki največjo sprostitev in meditacijo najdem v gibanju, lahkotnosti gibanja in lahke prebave v kurjenju maščob s tekom, hojo, kolesarjenjem, težko ampak res težko prebavim misel, da je bila ženska s 120 kilogrami...srečna in zadovoljna. Pa pustimo težo. Kar mi res odpre rane je ta že omenjena "profesionalnost". Mu kaj dobrega skuha in se "da dol". Ker to "profesionalnost" sem videla pri svoji babici. Bila je dobesedno "natrenirana", da svojemu moškemu streže. D o b e s e d n o. Zjutraj mu je pripravila zajtrk (6.00). Po zajtrku je šel dedek na jutranje kopanje (kar mu je pomagalo, da je ostal fit vse do svojega 87. leta). Po jutranjem kopanju v morju, ga je ob 12.00 čakalo kosilo. Po kosilu se je usedel v dnevno sobo in se je zaslišalo, naravno in neprisiljeno: "Daj mi čašu bevande" ko je v roke vzel časopis. Ali pa: "daj mi čašu vode!". In že je bila pred njim. Po popoldanskem spancu se je zopet zaslišalo: "´očemo popit kavu?". Kar ni bilo vprašanje. Čez pet minut se je pred njim kadila omamno dišeča kavica. In potem...sprehod v mesto. Didin, oz. dedkov ("dida" = dedek v dalmatinskem narečju), seveda. In moj dedek je bil tudi natreniran, da se mu streže. Pa da ne bo pomote- dedka sem oboževala. Vsi smo ga. Tudi moja mama. In vsi njegovi vnuki. On je bil "car". Bakica je bila tista, ki je bila rahlo "nevidna". Telesno prisotna, z bistvom pa nekje v brezčasju. Kot...robot. In sta se izpopolnjevala. Bi se reklo. Ne? Ali pa ne? Ne, sori, ampak nista se. Bila sta dva profesionalca. Oba natrenirana v svojih vlogah. Mojo babico oz. bako vidim kot zagrenjeno žensko. Natrenirano, da streže moškim ter da priznava samo sinove. Ženske (tako kot ona), niso imele pravic. Bile so manj vredne. Vendar to prihaja iz zgodbe njene mame, ki pa je, žal ne poznam. Izmed šestih otrok moje babice, ki so preživeli (štirje otroci so umrli zaradi nesrečnih okološčin), sta bili dve hčeri, ki nista bili vredni. Ne njene pozornosti in ne njene ljubezni. In ena izmed njih je bila moja mama. V njeno zgodbo se zaenkrat ne bom poglabljala, a naj vam povem, da ni bila lahka. In njena zgodba, prežeta z manjvrednostjo, stremenjem za nikoli izkazano ljubeznijo svoje mame, se zlije z mojo zgodbo. O kateri ravno tako (še) ne bom razglabljala in mogoče tudi nikdar ne bom. Lahko edino rečem, da sem naredila en korak naprej od svoje mame. In moja mama je naredila en korak naprej od svoje mame. In upam, da bo moja hči naredila že dva koraka naprej od mene, čeprav bo vsak naslednji korak, pa naj bo to eden, dva, ali pa samo za polovico, zopet dosežek.

In če se vrnemo k vsem tem praznikom med katerimi "poveličujemo" ženske oz. nas postavljamo na mesto, ki nam pripada, se res sprašujem: čemu "profesionalizem"? Ali je prav, da prevzamemo vlogo žene kot profesionalno? Sedaj se že malo ponavljam s tem izrazom, vendar ne morem drugače. In zakaj se mi ta vloga TAKO ZELO UPIRA? Ne želim je doživljati kot nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Ker to nisem. Nisem ne vsakdanja in zagotovo nisem samoumevna. Ni zagarantirano, da bom jutri še tukaj in da bom skuhala to presneto kavo. In ali se lotevam odnosa iz prave strani? Kaj pa če je to edini način, da odnos obstane? Da se podrediš, da skuhaš in se daš dol? Brez vprašanj, brez čustvenih izlivov? Da bo mir pri hiši? Da bo volk sit in koza cela in debela. In nerada sem zopet agresivna, ampak v tem primeru je edino kar mi pade na pamet ta moja vroča dalmatinska kri, ki sem jo podedovala in ki je moja babica ni izrazila: "ma fak off!!" Tega se  pa res ne grem. Sem tako zelo samozadostna in tako zelo zaljubljena sama vase in tako zelo ne- podredljiva, da to pa ni rešitev zame. To ni moja vloga. To ni smisel mene, mojega bistva in mojega bitja. Sem vidna. Nisem nevidna. Sem tukaj in sem zdaj. Kdo ve, kaj in kje bom jutri. Najbolje, da se me izkoristi in se mi posveti. Ker za kaj manj nisem ustvarjena.

#pussypower #earthwoman´sday #lovey´all

En tak dan...

Danes je (spet) en tak dan. Malo zaspan. In mrzel. Mogoče mi je mraz segel še dlje kot pod kožo in še dlje pod kosti, ker je res en tak dan. Moje misli niso mrzle in zaledenele, pa čeprav bi si želela na trenutke, da bi tako bilo. So predvsem sive in žalostne. Še posebno, ko grem k mami v bolnico. In se mi zdi, da se danes obe soočava s težkimi mislimi. In danes je (spet) tak dan, da se mi v oči prikradejo solze. Pa ne želim, da jih vidi. Ampak včasih je težko. Še posebno danes. Ker je tak mrzel dan.

Nič mi ni šlo. Zjutraj sem imela trening plezanja in mi ni šlo kot bi si želela. Ker je mrzel ta dan. In odložila sem trening teka, pa čeprav ni pravi izgovor. Ker je mrzel ta dan. Edino kar mi je grelo današnje srce, so moji otroci. Ker so pogreli ta dan.

In verjetno je višek tistih in takih hormonov pred, saj veš, "tistimi" dnevi. Ki naredijo še bolj mrzel ta dan.

Ampak kaj bi s tem. Če pogledam lokalno, še vedno vidim, kako ljudje kadijo pred blokom in onesnažujejo svoje pločnike in svoja pljuča. Pa ne zato, ker je mrzel ta dan.

In še vedno uporabljam plastiko. In še vedno grem v trgovino brez vrečke v svoji torbi, ker jih vedno pozabim doma. Pa ne zato, ker je mrzel ta dan.

Ampak kaj bi s tem. Če pogledam globalno, me po internetu zopet obveščajo  o napadih v Siriji. Soočam se s fotografijami umirajočih otrok pod bombnimi napadi. Meni pa moji pogrejejo ta mrzel dan.

In me soočajo s fotografijami masovne vzreje pujsev in krav in kokoši in psov. In globalno še vedno jemo meso. Pa ne zato, ker je mrzel ta dan.

In najbolje, da končam s tem mrzlim dnevom. Ker jutri je še en dan. 

Pi**a me je strah! oz. Moje bližnje srečanje s plezarijo

Včasih se zgodi, da porabiš za en blog celi dve uri. In včasih se zgodi, da ob objavi tega bloga pritisneš tipko. Za objavo. Ampak je ne. Ker pritisneš napačno tipko. In potem cel blog izgine. Vuf! Opala! Čao mala! See you next time! In itak popi**zdiš in tipkaš po tipkah kot norec. Ampak ga ni več. Šel je. In potem začneš znova. In potem začneš nov blog s temle stavkom: "Včasih se zgodi...". Kaj znano? Ja, to je ta. Pa začnimo...

Tokrat bi se torej rada dotaknila plezarije. Športa, ob katerem se navežeš s partnerjem na varovalno vrv z varovalnim mehanizmom ki se mu reče gri- gri ali pa s ploščico. Komur je kaj ljubše. Za začetnike (to sem jaz), priporočajo gri- gri. Naj bi bil bolj varen. Zagovorniki ploščic pač zagovarjajo ploščice. Ki naj ne bi bile nič manj varne. Ker pa hodim na vodeno vadbo, kjer se učimo z gri- grijem, sem postala zagovornica le- tega.

Vodeno vadbo obiskujem že drugo sezono. Zimsko. Plezamo v PC Ljubljana. Na prosto se na žalost ne podajam preveč.  A tudi to še pride. To je eden mojih ciljev za letos. Če seveda premagam pošast, ki sem jo omenila v naslovu. Strah, namreč. Ta se je pojavil kake dva meseca nazaj, ne prej. Predlani na jesen, ko sem začela, ga ni bilo. Bilo je nekaj adrenalina, vzhičenja, predvsem navdušenja, da se podajam v nove, meni še nepoznane vode. In potem sem tudi dokaj brezskrbno lezla gor in dol. Gor- po steni in po oprimkih, dol sem se brezskrbno zagugala po vrvi. Vse dokler se v dvorani nista zgodili dve nesreči, ki sta mi (očitno) dali misliti. 

Poprej sem se nekako zavedala odgovornosti, ki jo nosim, ko spuščam soplezalca po vrvi dol, odgovornosti, ki jo nosim kot varovalec. In malo sem se zavedala tudi občutka zaupanja, ko sem se na vrhu 17- metrske stene odlepila od stene, da se pravzaprav predajam v druge roke, ki me varujejo. Preden se podam v steno je odgovornost na meni, ali se preverim ali ne. Ne na drugi osebi, na meni. Potem, pa je ogromna odgovornost, ko plezaš gor in ko se spuščaš, na osebi, ki te varuje. Seveda je še vedno potrebno pametno plezati in ne zaletavo in vihravo, 100% moraš paziti, kako vpenjaš, pa vendar. OGROMNA odgovornost pri plezanju navzgor je na strani tistega, ki varuje.

Mislim, da se še nisem srečala s športom, ki bi s strani partnerja terjal takšno težo odgovornosti. No, pa poglejmo kakšen primer.

Tek: tečem večinoma sama. Ker so mi ravnice postale preveč dolgočasne, sem se začela pojati po gozdu. Tukaj moram večinoma paziti, da ne tečem z zaprtimi očmi in se posledično ne zaletim v kakšno drevo, zletim čez kakšen prepad ali se ne zaletim v kakšno drugo živo bitje (verjetno znajo biti medvedje precej neprijetni, kašni divji prašiči, pa pume...z lisičkami, zajci in pernatimi prijatelji verjetno ne bi imela večjih problemov. Pa kakšen človeški osebek zna biti precej neprijeten. Ampak tisti ponavadi niso kaj prida tekači). Ampak ker večinoma tečem s široko odprtimi očmi, je verjetnost za kaj takega dokaj mala. 

Kolesarjenje: največjo mero adrenalina, ki ga občutim ob kolesarjenju zagotovo ni ob sopihanju po klancu navzgor. Pride ob spuščanju v obratno smer- po klancu navzdol. Takrat se mi včasih utrne tista misel, tisti strahec- zavora oz. bremza! Kaj je z njo? A dela? Kaj če popusti? Ampak je tega hitro mimo, ko jo preizkusim in seveda vsakič precej na lahko, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega kot pri teku z zavezanimi očmi: da bi zletela čez kakšen graben po možnosti v kakšno drevo ali kakšen prepad. Ampak ker izkušenj v teku z zavezanimi očmi sploh nimam, si te možnosti potem sploh niti ne rišem. In šibam po klančini navzdol, ob vsem pa še veselo vriskam in si mislim, kako je življenje lepo. 

Plavanje- v morju: nivo adrenalina, ki se med plavanjem v morju sprosti zaradi blazne hitrosti, ki jo dosegam med plavanjem, je enaka nuli. Tudi plavanje z zaprtimi očmi in plavanje mrtvaka z zaprtimi očmi mi ne povzroča kakšnega dodatnega stresa v življenju. Je pa res, ko malo dalj časa ležim na vodi, ko flutam, se mi prikrade tista misel: kaj je spodaj? Kaj če me požre? Kaj pa če je vseeno sem zašel kakšen morski pes ali pa kar orka? Kaj potem?? In ker povečini plavam v Jadranskem morju in je verjetnost, da srečam te živali v morju skoraj enaka temu, da ob obali Splita in Dalmacije srečam utapljajočega se divjega prašiča. Ki bi mu bilo za povrh vsega še potrebno pomagat, ja. Plavanje v bazenu: kaj če me pograbi krč? 

Drsanje: drsanje je postalo spet aktualno, ko so otroci zrasli in se podamo kdaj pa kdaj na bližnje drsališče. Ob drsanju me prešine misel: kaj če padem? In kaj če padem tako, da bo moja roka ostala stegnjena in bo potem nekdo prišibal mimo, kar čez mojo roko oz. prste in bom potem ostala brez prstov?? Hja, potem bom pa brez prstov. Tako je pač, če živiš nevarno. 

Vidite? Ste dojeli resnost situacije in nevarnost vseh omenjenih športov? No, sedaj pa to primerjajte s plezanjem.

Plezanje ima dve občutljivi točki, če že govorimo o odgovornosti. Sama moram biti odgovorna plezalka in rada bi imela odgovornega soplezalca. Ker, on meni zaupa (s svojim življenjem, dobesedno) in jaz njej/njemu (s svojim, seveda). Tako. To je eno. In potem: a zaupam? In: ali sem zaupanja vredna? In po pravici: strah me je obojega. Kaj če zajebem? A mi lahko pade? Bom naredila res vse, da mi ne bo padel? Ali imam eno roko ves čas na spodnji vrvi in drugo na zgornji? Sem ves čas prisotna? Ji/mu sledim, ko pleza, sledim gibom? Se vmes pogovarjam, ko pleza? Sem pozorna na to, da mi lahko vsak trenutek zleti, da mu lahko vak jebeni trenutek, ko je tam gori spodrsne in spet, ali sem pripravljena? Imam desno roko RES VES ČAS na spodnji vrvi in levo RES VES ČAS na zgornji?? Stojim v pravilnem položaju, ko ga varujem? Z eno nogo naprej, da me ne zabije tja v steno? Se zavedam razmerja njegove in svoje teže, kako daleč stran od stene  lahko stopim? Vse to in še več.

Pojdimo na drugo občutljivo točko. Ko sem sama plezalka. Še pred dvema mesecema se nisem na veliko ubadala s tem, kaj se mi lahko zgodi vsak trenutek (da pravzaprav lahko vsak trenutek zletim s stene). Tudi, ko pri vadbi dobimo nalogo simulacije padanja, kar pomeni, da se nekje na sredi, na vsake 4 splezane oprimke vržeš, nisem imela večjih pomislekov. Potem pa se je začelo...Misli. Dve nesreči. Izkušeni in dolgoletni plezalci pa take butaste napake. Napake začetnikov pravzaprav. Kot sem jaz. In je prišel trenutek, ko sem splezala gor po steni in se nisem upala odlepit od nje. Strah! Simulacija padcev? Ni šans!

V plezanje me je vpeljala moja prijateljica Alenka. Vse pa se je verjetno začelo z mojo 8- letno hčerko. Le ta je znala splezat na vse in vsakogar še predno je shodila. Ko pa je shodila, pa ga ni bilo kamna in skale v Trenti na Soči, katero ne bi prelezla, preplezala ali prehodila. In je bila tudi Alenkina zamisel, da bi tega otroka morali vpisati v plezalno šolo. In smo jo. Sedaj je že četrto leto, kar trenira plezanje. In po njenih stopinjah sem stopila še jaz. Nevedna. Naivna. Z romantično predstavo, da bo plezanje tudi neka nevidna vez med mano in hčerjo. In kar bi nama mogoče omililo kruta leta (njenega) odraščanja. Sucker! Ob mojem strahu zame se je seveda pojavil še en strah. Zanjo. Še dodatno mučenje in premlevanje misli! Le kaj mi je tega treba bilo?? Ja, lahko bi sedela doma, lahko bi živela povsem običajno življenje- hodila v službo, se vozila z avtomobilom, hodila peš..in bi mi še vedno lahko padel klavir na glavo. Saj je vseeno ne? No, to so bile moje misli pred dvema mesecema. Sedaj, ko zlezem na vrh tiste 17- metrske stene, si ne mislim več tako. Sedaj se sprašujem, če se vendarle ne bi odločila za tisti klavir na glavo ali pa tiho usihanje ob slovenskih tv- limonadah doma na kavču...ah, pa kaj bi to.

Stvar je v tem, da mi je vsa zadeva, vso to "nesmiselno" početje- plezanje, zlezlo pod kožo. In težko bi se poslovila od njega. Zato se tudi želim s tem strahom soočit. Na več načinov. Eden izmed njih je ta, da začnem besedo "strah" mantrat- torej ponavljat dokler cel pomen besede ne izgubi smisel. Ok. Drugi način je ta, da o tem strahu spregovorim- kar ravnokar počnem. Naslednji način je, da ga potlačim in potem v prihodnosti res izzovem kakšno nesrečo. Samo zamahnem z roko in rečem: ah kaj, saj ni nič, vse je ok, sploh se ne bojim. Potem verjetno bi se mi strah sprožil nekje gori, v kakšni visoki steni in kar naenkrat ne bi mogla narest koraka ne naprej in ne nazaj in tudi spustiti se ne bi upala in bi kar ostala pripopana na steno. In potem bi:

a) prišli pome s helikopterjem;

b) me našli čez dolgodolgo let kot skelet še vedno pripopan na tisto steno, ampak to bi bile že zanamske civilizacije in bi potem kos tiste stene kar odžagali in moj skelet (še vedno pripopan na kos tiste skale) dali na vpogled zanamskim otrokom zanamske civilizacije kot opozorilo, kaj se ti lahko zgodi, če:

a) te je strah;

b) se lotiš plezanja;

c) le kako butast je moral biti ta prednamski osebek??

Za vse ostale c), d), e) odstavke lahko daste prosto pot svoji domišljiji.

Vidiš? Vse to se ti lahko zgodi, če te je strah in če plezaš.

Kaj me torej veže na to početje, ki ima ravno toliko smisla kot srečevanje z utapljajočim se divjim prašičem v Jadranskem morju?

Hm. Plezanje. Na prvi pogled se ne zdi ravno nekaj posebnega. Dva človeka, navezana eden na drugega, tako zaradi varnosti pač, da oni spodaj zadrži onega zgoraj, ki bolj ko ne kvihta po steni navzgor. Ne spominja niti na elegantno in graciozno plezanje šimpanzov po drevesu. Kako, če pa plezajo v kamen, skalo? Ampak to je le na prvi pogled. Ko se v gibanje malo poglobiš in ga začneš usvajati (tako kot jaz) in če imaš dobrega učitelja plezanja (kot ga imam jaz) in imaš dobro plezalno ekipo (kot jo imam jaz), kjer so vsi bolj kot ne sami upokojenci (kar še nisem), ampak le na pogled (tudi na pogled še nisem), potem, potem te pač potegne. In če se na začetku nisi bal in si se v vse to že poglobil, potem je treba s tem strahom razčistit. Potrebno ga je posvojit, malo poujčkat. Pa ne zato, da se mu prepustiš in da te prevzame celega, ampak da se od njega nekaj naučiš. To je pa tisti naslednji način, kako se s pošastjo soočim.

Če spregovorim še malo o vseh ljudeh, ki me spremljajo na vadbenih uricah, naj povem, da vsi obiskujemo dopoldansko torkovo vodeno vadbo za starejše. 50+. Kar še nisem. Nekateri pa so. Ampak samo po letih. Drugače so to sami blazneži, ki kar naprej hodijo po hribih, poznajo vsako ime vsake doline, kotanje, gore ali hriba od blizu in daleč, si sem in tja zamenjajo kakšno koleno in kakšen kolk, se lotijo plezanja ter po dveh letih lahkotno preplezajo 6ke in naskakujejo 7ke! Nekateri od njih jih imajo 75, zgledajo kot 50, se celo sem in tja želijo pritožit nad bolečinami za katere pa že močno sumim, da obstajajo, razen v njihovih glavah. Glede na to česa se lotijo in kaj vse počnejo kot upokojenci jim ne verjamem ničesar več! Aja, pol se pa kakšen še zjezi, če mu rečem stari?!? Imamo tudi eno tako, ki je z dušicoo nekje zgoraj, med oblaki. Ona skrbi, da ne ostanemo preveč pritlehni, mi pa jo čuvamo, da je ne odnese previsoko navzgor, ker potem ne bo mogla nazaj. Je tudi nekaj takih dolgočasnežinj in dolgočasnežev kot sem jaz: partner, služba in otroci. Čudna služba, ki dopušča dopoldansko gibanje in skupinski dopoldanski samomor (no, mogoče grem malo predaleč, le- tega je duhovito spisal A. Paasilinna, finski duhoviti blaznež, ni kaj). No, mogoče pa le ne spadam v kategorijo popolnih dolgočasnežinj (ali  dolgočasnic?).

Dobra družba, to je eno. Potem pa je spet ta šport, to gibanje, na katerega se ves čas nanaša beseda in okrog katerega se pravzaprav vsa današnja debata (same s seboj) sploh vrti. Plezanje še zdaleč ni kvihtanje rok po steni gor in dol v navezi kot sem sprva omenila. Res ne. Častna. Titova. Majke mi. Zame je postal kot ples. Ja, romantische, ni kaj. Ampak če jaz začnem nekaj primerjat s plesom in ga dojemat kot ples, potem je to- TO. Mogoče se približamo problemu trditve, da zame v življenju skoraj vse postane ples, česar se lotim, ampak ne bomo zdaj razpredali o tej teoriji. Pojdimo nazaj k plezanju. Ko se torej vpelješ v prve trike in namige, kako plezati, ne da bi se ves čas vlekel na roke gor po oprimkih, se ti zdi malo laže in sploh ne nezanimivo. Ko so prikazani elementi kot so "žabce" in "zastavce", postane stvar še bolj zanimiva in privlačna. Ko se zopet približaš nekdanjemu življenju in gibanju primatov, kar imamo vsi hočeš- nočeš, še vedno v krvi, potem postane plezanje zibanje, skakljanje (kvak- kvak) in mahanje. Kar naenkrat se znajdeš tam gori, viseč na eni roki v udobnem zibajočem se položaju, medtem ko z drugo roko otresaš navzdol- Samo zato, da se mišice malo sprostijo in se pripravijo na naslednji oprimek. Trdno se primeš, dvigneš nogo visoko kar se da, na naslednjo stopalko in hop! lahko skočiš kot žabica in zagrabiš naslednji oprimek. Ali pa tudi ne. Lahko pa samo neromantično in brez elegance prestopiš, zagrabiš za naslednji oprimek in greš naprej. Vendar pojdimo nazaj po eleganco, dvigovanje nog visoko in pritiskanju zadnjice čim bližje steni. Po možnosti si pregledaš po internetu vsa svetovna tekmovanje za zadnji dve leti nazaj v ženski in moški kategoriji, se spoznaš z imeni kot je Adam Ondra, Janja Garnbret in po možnosti najdeš še svojo favoritinjo v Jim Kain, ki je prava balerina v steni. Potem veš, da obstaja gib, ko lahko svojo nogo dvigneš visoko, jo zahaklaš v enega izmed za to primernih oprimkov na poti, se suvereno odpočiješ, kot ti je pred vzponom dal napotke tvoj tovariš učitelj. In ker imaš na svojih nožicah super hude plezalke, oz.plezalne čevlje oz. čeveljce, ki te vsekakor tiščijo, pa če si profi ali ne, potem si not. Not v "flow"-u. "In da flow". Lahko tudi v "mood"- u. Verjetno ne v modih samih, je pa res da se približaš nečemu erotičnemu. Nekakšnemu plesu med teboj in steno. In to je to. Ko prideš do sem, potem ni več poti nazaj. Ko začutiš nekaj kot erotičnega in orgazmičnega, potem, potem je to- to. No further comment needed. 

Razen, ko te postane strah. 

Ko te pa postane strah, pa spišeš takle blog. Ali pa se odločiš za eno izmed zgornjih variant kaj s strahom naredit v prejšnjih odstavkih.

Za zaključek morda samo še misel: Ko sem gor, me prosim varuj in ne pozabi name. Niti za trenutek. Ker ti zaupam. Jaz pa obljubljam, svečano, da ne bom pozabila nate. Da te bom pazila kot na punčico svojega očesa (dobesedno), da te bom vedno preverila in sebe- ne samo enkrat, ampak dvakrat. Če si pravilno navezal osmico, skozi obe zanki v pasu. Moja desna roka bo VEDNO na spodnji vrvi, moja leva roka bo VEDNO na zgornji vrvi. Lahko padeš, ker te VARUJEM.

No further comment needed. Pa varno plezanje vsem! 💙💪🙈🙉🙊

Prvega ne pozabiš nikoli...vzpona na Triglav, to je

Veste, to ni kar tako, zlesti na 2864m visok hrib. Še posebno, če ga vsak dan opevam, opisujem in kreditiram kot del mojega poklica. In to zgleda nekako takole: "You know, we have a saying: The one who doesn´t climb mountain Triglav is not a (proper) Slovene". In ježeš, potem vedno znova moje opravičilo, zakaj jaz sama še nisem taprava. Slovenka, to je.

In bolj ko so leta minevala, bolj sem se zavedala: no dej Sanda, kdaj?? In sem šla. Končno. Ampak naj vam potihem povem, da letos tale Triglav in moja slovesna poslovenjenost pomeni veliko več kot to, da se je moja medjimursko- dalmatinska kri znašla na strehi slovenskega- skoraj- tri-tisočaka. 

Letos sem namreč praznovala svojo obletnico. Ta okroglo. Ob kateri sem se zaobljubila, da je konec heca. Zdaj sem jaz na vrsti. Da zadiham. Da si zadam cillj in se do njega gladko pripeljem. Ali priplezam. In če je potrebno tudi- priplazim. Da ne podležem raznim manipulacijam okrog sebe in še huje: raznim občutkom krivde kot češ: ojoj, a si bom res tolk časa zase vzela? pa sej sem že šla na počitnice z otroci letos. Pa sej me že tako nič ni doma, a zdej bom pa spet kar šla, itd. In sem prestala. Pogumno sem prenesla vse tihe zlodeje v svoji glavi, oprtala ruzak na ramo in- Šla.

Iiiin Šššlaaaa.... In sem si dala duška. Bila sem dobre volje kot kakšen Kekec, v razgledih sem uživala tako, da sem mislila, da me bo kar razneslo. Nad vsako rošco sem kar naprej orgazmično vzdihovala. Privoščila sem si mega sončni zahod in se že prej sama sebi zaobljubila, da dokler ne dobim poln koš zvezd in mlečne ceste nad sabo- ne grem spat! In nisem šla. Še ponoči, ko je bilo treba lulat, sem usput zavila še ven, se spet zazrla v nebo in prisluhnila zavijanju vetra okrog mojih ušes. Aaaahhh. In zjutraj? Brez strmenja v sončni vzhod, da so se mi že oči zasolzile, seveda tudi ni šlo.

In potem? Še zadnji koraki do vršaca et voila! Pa sem ga! Spet dobila polno baterijo razgledov in še kakšno po riti. O sestopu ne bom razlagala. O čudovitih ljudeh, ki so me obkrožali tudi ne. O tem, kako se navežeš na človeka po nekaj urah hoje, tudi ne. Le zakaj bi? Ko naredi tisti "klik" in veš, da si našel novega prijatelja ob katerem imaš občutek kot bi se poznala že vrsto let tudi ne. Ker se zdi tako "normalno". Res samoumevno. In pustiš, da tako ostane. Ne razglabljaš. Ne pojasnjuješ. Spraševati se zakaj, nima smisla. Samo pustiš, da je. In da ostane.

In kaj zdaj? Vznesenost že malo popušča, razgledi so še v meni, vendar bodo polagoma zbledeli. In sem kar malo otožna, da sem (že) zlezla tja gor. Ker zdaj bo treba pa drugam.