In bolj ko so leta minevala, bolj sem se zavedala: no dej Sanda, kdaj?? In sem šla. Končno. Ampak naj vam potihem povem, da letos tale Triglav in moja slovesna poslovenjenost pomeni veliko več kot to, da se je moja medjimursko- dalmatinska kri znašla na strehi slovenskega- skoraj- tri-tisočaka.
Letos sem namreč praznovala svojo obletnico. Ta okroglo. Ob kateri sem se zaobljubila, da je konec heca. Zdaj sem jaz na vrsti. Da zadiham. Da si zadam cillj in se do njega gladko pripeljem. Ali priplezam. In če je potrebno tudi- priplazim. Da ne podležem raznim manipulacijam okrog sebe in še huje: raznim občutkom krivde kot češ: ojoj, a si bom res tolk časa zase vzela? pa sej sem že šla na počitnice z otroci letos. Pa sej me že tako nič ni doma, a zdej bom pa spet kar šla, itd. In sem prestala. Pogumno sem prenesla vse tihe zlodeje v svoji glavi, oprtala ruzak na ramo in- Šla.
Iiiin Šššlaaaa.... In sem si dala duška. Bila sem dobre volje kot kakšen Kekec, v razgledih sem uživala tako, da sem mislila, da me bo kar razneslo. Nad vsako rošco sem kar naprej orgazmično vzdihovala. Privoščila sem si mega sončni zahod in se že prej sama sebi zaobljubila, da dokler ne dobim poln koš zvezd in mlečne ceste nad sabo- ne grem spat! In nisem šla. Še ponoči, ko je bilo treba lulat, sem usput zavila še ven, se spet zazrla v nebo in prisluhnila zavijanju vetra okrog mojih ušes. Aaaahhh. In zjutraj? Brez strmenja v sončni vzhod, da so se mi že oči zasolzile, seveda tudi ni šlo.
In potem? Še zadnji koraki do vršaca et voila! Pa sem ga! Spet dobila polno baterijo razgledov in še kakšno po riti. O sestopu ne bom razlagala. O čudovitih ljudeh, ki so me obkrožali tudi ne. O tem, kako se navežeš na človeka po nekaj urah hoje, tudi ne. Le zakaj bi? Ko naredi tisti "klik" in veš, da si našel novega prijatelja ob katerem imaš občutek kot bi se poznala že vrsto let tudi ne. Ker se zdi tako "normalno". Res samoumevno. In pustiš, da tako ostane. Ne razglabljaš. Ne pojasnjuješ. Spraševati se zakaj, nima smisla. Samo pustiš, da je. In da ostane.
In kaj zdaj? Vznesenost že malo popušča, razgledi so še v meni, vendar bodo polagoma zbledeli. In sem kar malo otožna, da sem (že) zlezla tja gor. Ker zdaj bo treba pa drugam.
