Tako torej. Konec delovnega dneva. Otroci in mož že v postelji, ob sebi pa imam kozarec vina, sir in olive.
Premišljujem, kaj naj bo srž mojega tokratnega pripovedovanja, glede na to, da se mi v zadnjem času plete po glavi toliko stvari, da bi bilo verjetno najbolje meditirati, da se misli spravijo v red. Saj veste: sedenje v lotosovem položaju, globoki vzdihi in izdihi, globoka koncentracija, pustiti mislim da odflutajo in svet se zdi bolj miren, bolj samoumeven, lažje sprejemljiv. Včasih je moja meditacija takšna, včasih jo najdem v teku, v zadnjem času predvsem v plezanju, ki počasi postaja moja strast. Res taka močna, oprijemajoča- strast.
Vendar se danes ne bi podajala v športne dosežke, ko pa imam v glavi tooooliko stvari. Ker danes nisem tekla in nisem plezala, sem namesto lotosovega položaja prijela za tipke in ekran. Nekoč, pred davnimi časi bi se človek izrazil, da je prijel za pisalo in papir ter izlil svoje misli. Danes je postmoderno že to, da se oprimem računala in tipk. Veliko bolj trendovsko bi bilo, če bi posnela kakšen vlog. Joj, kako bi bilo pa to kul! Vendar najdem samo sebe precej nekarizmatično pred kamero, tako da to prepuščam postgeneracijam. BTW, moja hči to že zelo obvlada. Kapo dol. Pred kamerco se postavi tako neprisiljeno in naravno in tako lepo čeblja v tisti ekranček, kot jaz nekoč pred davnimi časi, ko sem lagodno in neustavljivo prijela za slušalko stacionarnega telefona in neumorno preživela tri ure v klepetanju s sošolko, ki sem jo pred tem videla pred dobro uro v šoli. Ja, časi se spreminjajo in počasi dohajamo tudi Arthurja C. Clarka ter ostalo sci-fi bando z vsemi njihovimi uvidi v prihodnost.
Tokrat bi se raje navezala na vse praznike ženskam, ki si sledijo v teh dneh. Ravno smo preživeli dan žena, bliža se nam še materinski dan. In ker sem se ravno neki dan jezila nad t.i. antropologinjo (karkoli že to pomeni) Vesno Vuk Godina na družabnem omrežju, bi se morda res rada posvetila zgodbam žensk in generacij žena pred mano- do mene in morda še naprej. Začela bi z najstarejšo generacijo žensk, ki sem jih poznala ter ob kateri sem rasla- mojo babico z mamine strani. Glede na to, da se njena zgodba naveže na zgodbo moje mame in zgodba moje mame se naveže na mojo zgodbo in moja zgodba se naveže na zgodbo moje hčere, bi ostala na tej "strani" mojih staršev.
Kar me je pičilo ob prebiranju nesrečnega članka o izjavah ge. Vesne V. Godine (ker tega ni napisala ona in morda sploh ni bilo v kontekstu kar je želela povedati) in sem pustila, da "pritisne tipko", "odpre rano", je bil opis njene babice- po opisu 120 kg težke dame, ki je svojemu moškemu, ko je prišel domov vznejevoljen, lahko bi uporabila bolj moderen izraz, da je bil "odsoten" in nerazpoložen za stik z ženo, v tem primeru skuhala nekaj dobrega in se dala z njim dol, da bo mir pri hiši. In seveda, nič ni premišljevala. In sedaj premišljujem o izrazu "dati se dol". Torej zame "dati se dol" pomeni "casual sex". Nekaj neobvezujočega, bolj športnega in sploh ne negativnega. Tudi v tem, da možu skuhaš nekaj dobrega, da ga pocrkljaš sploh ne najdem čisto nič napačnega. Zmoti me "teh" 120 kg in ta "profesionalizem".
Pa naj razložim "teh" 120 kg...meni kot aktivni ženski, ki največjo sprostitev in meditacijo najdem v gibanju, lahkotnosti gibanja in lahke prebave v kurjenju maščob s tekom, hojo, kolesarjenjem, težko ampak res težko prebavim misel, da je bila ženska s 120 kilogrami...srečna in zadovoljna. Pa pustimo težo. Kar mi res odpre rane je ta že omenjena "profesionalnost". Mu kaj dobrega skuha in se "da dol". Ker to "profesionalnost" sem videla pri svoji babici. Bila je dobesedno "natrenirana", da svojemu moškemu streže. D o b e s e d n o. Zjutraj mu je pripravila zajtrk (6.00). Po zajtrku je šel dedek na jutranje kopanje (kar mu je pomagalo, da je ostal fit vse do svojega 87. leta). Po jutranjem kopanju v morju, ga je ob 12.00 čakalo kosilo. Po kosilu se je usedel v dnevno sobo in se je zaslišalo, naravno in neprisiljeno: "Daj mi čašu bevande" ko je v roke vzel časopis. Ali pa: "daj mi čašu vode!". In že je bila pred njim. Po popoldanskem spancu se je zopet zaslišalo: "´očemo popit kavu?". Kar ni bilo vprašanje. Čez pet minut se je pred njim kadila omamno dišeča kavica. In potem...sprehod v mesto. Didin, oz. dedkov ("dida" = dedek v dalmatinskem narečju), seveda. In moj dedek je bil tudi natreniran, da se mu streže. Pa da ne bo pomote- dedka sem oboževala. Vsi smo ga. Tudi moja mama. In vsi njegovi vnuki. On je bil "car". Bakica je bila tista, ki je bila rahlo "nevidna". Telesno prisotna, z bistvom pa nekje v brezčasju. Kot...robot. In sta se izpopolnjevala. Bi se reklo. Ne? Ali pa ne? Ne, sori, ampak nista se. Bila sta dva profesionalca. Oba natrenirana v svojih vlogah. Mojo babico oz. bako vidim kot zagrenjeno žensko. Natrenirano, da streže moškim ter da priznava samo sinove. Ženske (tako kot ona), niso imele pravic. Bile so manj vredne. Vendar to prihaja iz zgodbe njene mame, ki pa je, žal ne poznam. Izmed šestih otrok moje babice, ki so preživeli (štirje otroci so umrli zaradi nesrečnih okološčin), sta bili dve hčeri, ki nista bili vredni. Ne njene pozornosti in ne njene ljubezni. In ena izmed njih je bila moja mama. V njeno zgodbo se zaenkrat ne bom poglabljala, a naj vam povem, da ni bila lahka. In njena zgodba, prežeta z manjvrednostjo, stremenjem za nikoli izkazano ljubeznijo svoje mame, se zlije z mojo zgodbo. O kateri ravno tako (še) ne bom razglabljala in mogoče tudi nikdar ne bom. Lahko edino rečem, da sem naredila en korak naprej od svoje mame. In moja mama je naredila en korak naprej od svoje mame. In upam, da bo moja hči naredila že dva koraka naprej od mene, čeprav bo vsak naslednji korak, pa naj bo to eden, dva, ali pa samo za polovico, zopet dosežek.
In če se vrnemo k vsem tem praznikom med katerimi "poveličujemo" ženske oz. nas postavljamo na mesto, ki nam pripada, se res sprašujem: čemu "profesionalizem"? Ali je prav, da prevzamemo vlogo žene kot profesionalno? Sedaj se že malo ponavljam s tem izrazom, vendar ne morem drugače. In zakaj se mi ta vloga TAKO ZELO UPIRA? Ne želim je doživljati kot nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Ker to nisem. Nisem ne vsakdanja in zagotovo nisem samoumevna. Ni zagarantirano, da bom jutri še tukaj in da bom skuhala to presneto kavo. In ali se lotevam odnosa iz prave strani? Kaj pa če je to edini način, da odnos obstane? Da se podrediš, da skuhaš in se daš dol? Brez vprašanj, brez čustvenih izlivov? Da bo mir pri hiši? Da bo volk sit in koza cela in debela. In nerada sem zopet agresivna, ampak v tem primeru je edino kar mi pade na pamet ta moja vroča dalmatinska kri, ki sem jo podedovala in ki je moja babica ni izrazila: "ma fak off!!" Tega se pa res ne grem. Sem tako zelo samozadostna in tako zelo zaljubljena sama vase in tako zelo ne- podredljiva, da to pa ni rešitev zame. To ni moja vloga. To ni smisel mene, mojega bistva in mojega bitja. Sem vidna. Nisem nevidna. Sem tukaj in sem zdaj. Kdo ve, kaj in kje bom jutri. Najbolje, da se me izkoristi in se mi posveti. Ker za kaj manj nisem ustvarjena.
#pussypower #earthwoman´sday #lovey´all
