Včasih se zgodi, da porabiš za en blog celi dve uri. In včasih se zgodi, da ob objavi tega bloga pritisneš tipko. Za objavo. Ampak je ne. Ker pritisneš napačno tipko. In potem cel blog izgine. Vuf! Opala! Čao mala! See you next time! In itak popi**zdiš in tipkaš po tipkah kot norec. Ampak ga ni več. Šel je. In potem začneš znova. In potem začneš nov blog s temle stavkom: "Včasih se zgodi...". Kaj znano? Ja, to je ta. Pa začnimo...
Tokrat bi se torej rada dotaknila plezarije. Športa, ob katerem se navežeš s partnerjem na varovalno vrv z varovalnim mehanizmom ki se mu reče gri- gri ali pa s ploščico. Komur je kaj ljubše. Za začetnike (to sem jaz), priporočajo gri- gri. Naj bi bil bolj varen. Zagovorniki ploščic pač zagovarjajo ploščice. Ki naj ne bi bile nič manj varne. Ker pa hodim na vodeno vadbo, kjer se učimo z gri- grijem, sem postala zagovornica le- tega.
Vodeno vadbo obiskujem že drugo sezono. Zimsko. Plezamo v PC Ljubljana. Na prosto se na žalost ne podajam preveč. A tudi to še pride. To je eden mojih ciljev za letos. Če seveda premagam pošast, ki sem jo omenila v naslovu. Strah, namreč. Ta se je pojavil kake dva meseca nazaj, ne prej. Predlani na jesen, ko sem začela, ga ni bilo. Bilo je nekaj adrenalina, vzhičenja, predvsem navdušenja, da se podajam v nove, meni še nepoznane vode. In potem sem tudi dokaj brezskrbno lezla gor in dol. Gor- po steni in po oprimkih, dol sem se brezskrbno zagugala po vrvi. Vse dokler se v dvorani nista zgodili dve nesreči, ki sta mi (očitno) dali misliti.
Poprej sem se nekako zavedala odgovornosti, ki jo nosim, ko spuščam soplezalca po vrvi dol, odgovornosti, ki jo nosim kot varovalec. In malo sem se zavedala tudi občutka zaupanja, ko sem se na vrhu 17- metrske stene odlepila od stene, da se pravzaprav predajam v druge roke, ki me varujejo. Preden se podam v steno je odgovornost na meni, ali se preverim ali ne. Ne na drugi osebi, na meni. Potem, pa je ogromna odgovornost, ko plezaš gor in ko se spuščaš, na osebi, ki te varuje. Seveda je še vedno potrebno pametno plezati in ne zaletavo in vihravo, 100% moraš paziti, kako vpenjaš, pa vendar. OGROMNA odgovornost pri plezanju navzgor je na strani tistega, ki varuje.
Mislim, da se še nisem srečala s športom, ki bi s strani partnerja terjal takšno težo odgovornosti. No, pa poglejmo kakšen primer.
Tek: tečem večinoma sama. Ker so mi ravnice postale preveč dolgočasne, sem se začela pojati po gozdu. Tukaj moram večinoma paziti, da ne tečem z zaprtimi očmi in se posledično ne zaletim v kakšno drevo, zletim čez kakšen prepad ali se ne zaletim v kakšno drugo živo bitje (verjetno znajo biti medvedje precej neprijetni, kašni divji prašiči, pa pume...z lisičkami, zajci in pernatimi prijatelji verjetno ne bi imela večjih problemov. Pa kakšen človeški osebek zna biti precej neprijeten. Ampak tisti ponavadi niso kaj prida tekači). Ampak ker večinoma tečem s široko odprtimi očmi, je verjetnost za kaj takega dokaj mala.
Kolesarjenje: največjo mero adrenalina, ki ga občutim ob kolesarjenju zagotovo ni ob sopihanju po klancu navzgor. Pride ob spuščanju v obratno smer- po klancu navzdol. Takrat se mi včasih utrne tista misel, tisti strahec- zavora oz. bremza! Kaj je z njo? A dela? Kaj če popusti? Ampak je tega hitro mimo, ko jo preizkusim in seveda vsakič precej na lahko, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega kot pri teku z zavezanimi očmi: da bi zletela čez kakšen graben po možnosti v kakšno drevo ali kakšen prepad. Ampak ker izkušenj v teku z zavezanimi očmi sploh nimam, si te možnosti potem sploh niti ne rišem. In šibam po klančini navzdol, ob vsem pa še veselo vriskam in si mislim, kako je življenje lepo.
Plavanje- v morju: nivo adrenalina, ki se med plavanjem v morju sprosti zaradi blazne hitrosti, ki jo dosegam med plavanjem, je enaka nuli. Tudi plavanje z zaprtimi očmi in plavanje mrtvaka z zaprtimi očmi mi ne povzroča kakšnega dodatnega stresa v življenju. Je pa res, ko malo dalj časa ležim na vodi, ko flutam, se mi prikrade tista misel: kaj je spodaj? Kaj če me požre? Kaj pa če je vseeno sem zašel kakšen morski pes ali pa kar orka? Kaj potem?? In ker povečini plavam v Jadranskem morju in je verjetnost, da srečam te živali v morju skoraj enaka temu, da ob obali Splita in Dalmacije srečam utapljajočega se divjega prašiča. Ki bi mu bilo za povrh vsega še potrebno pomagat, ja. Plavanje v bazenu: kaj če me pograbi krč?
Drsanje: drsanje je postalo spet aktualno, ko so otroci zrasli in se podamo kdaj pa kdaj na bližnje drsališče. Ob drsanju me prešine misel: kaj če padem? In kaj če padem tako, da bo moja roka ostala stegnjena in bo potem nekdo prišibal mimo, kar čez mojo roko oz. prste in bom potem ostala brez prstov?? Hja, potem bom pa brez prstov. Tako je pač, če živiš nevarno.
Vidite? Ste dojeli resnost situacije in nevarnost vseh omenjenih športov? No, sedaj pa to primerjajte s plezanjem.
Plezanje ima dve občutljivi točki, če že govorimo o odgovornosti. Sama moram biti odgovorna plezalka in rada bi imela odgovornega soplezalca. Ker, on meni zaupa (s svojim življenjem, dobesedno) in jaz njej/njemu (s svojim, seveda). Tako. To je eno. In potem: a zaupam? In: ali sem zaupanja vredna? In po pravici: strah me je obojega. Kaj če zajebem? A mi lahko pade? Bom naredila res vse, da mi ne bo padel? Ali imam eno roko ves čas na spodnji vrvi in drugo na zgornji? Sem ves čas prisotna? Ji/mu sledim, ko pleza, sledim gibom? Se vmes pogovarjam, ko pleza? Sem pozorna na to, da mi lahko vsak trenutek zleti, da mu lahko vak jebeni trenutek, ko je tam gori spodrsne in spet, ali sem pripravljena? Imam desno roko RES VES ČAS na spodnji vrvi in levo RES VES ČAS na zgornji?? Stojim v pravilnem položaju, ko ga varujem? Z eno nogo naprej, da me ne zabije tja v steno? Se zavedam razmerja njegove in svoje teže, kako daleč stran od stene lahko stopim? Vse to in še več.
Pojdimo na drugo občutljivo točko. Ko sem sama plezalka. Še pred dvema mesecema se nisem na veliko ubadala s tem, kaj se mi lahko zgodi vsak trenutek (da pravzaprav lahko vsak trenutek zletim s stene). Tudi, ko pri vadbi dobimo nalogo simulacije padanja, kar pomeni, da se nekje na sredi, na vsake 4 splezane oprimke vržeš, nisem imela večjih pomislekov. Potem pa se je začelo...Misli. Dve nesreči. Izkušeni in dolgoletni plezalci pa take butaste napake. Napake začetnikov pravzaprav. Kot sem jaz. In je prišel trenutek, ko sem splezala gor po steni in se nisem upala odlepit od nje. Strah! Simulacija padcev? Ni šans!
V plezanje me je vpeljala moja prijateljica Alenka. Vse pa se je verjetno začelo z mojo 8- letno hčerko. Le ta je znala splezat na vse in vsakogar še predno je shodila. Ko pa je shodila, pa ga ni bilo kamna in skale v Trenti na Soči, katero ne bi prelezla, preplezala ali prehodila. In je bila tudi Alenkina zamisel, da bi tega otroka morali vpisati v plezalno šolo. In smo jo. Sedaj je že četrto leto, kar trenira plezanje. In po njenih stopinjah sem stopila še jaz. Nevedna. Naivna. Z romantično predstavo, da bo plezanje tudi neka nevidna vez med mano in hčerjo. In kar bi nama mogoče omililo kruta leta (njenega) odraščanja. Sucker! Ob mojem strahu zame se je seveda pojavil še en strah. Zanjo. Še dodatno mučenje in premlevanje misli! Le kaj mi je tega treba bilo?? Ja, lahko bi sedela doma, lahko bi živela povsem običajno življenje- hodila v službo, se vozila z avtomobilom, hodila peš..in bi mi še vedno lahko padel klavir na glavo. Saj je vseeno ne? No, to so bile moje misli pred dvema mesecema. Sedaj, ko zlezem na vrh tiste 17- metrske stene, si ne mislim več tako. Sedaj se sprašujem, če se vendarle ne bi odločila za tisti klavir na glavo ali pa tiho usihanje ob slovenskih tv- limonadah doma na kavču...ah, pa kaj bi to.
Stvar je v tem, da mi je vsa zadeva, vso to "nesmiselno" početje- plezanje, zlezlo pod kožo. In težko bi se poslovila od njega. Zato se tudi želim s tem strahom soočit. Na več načinov. Eden izmed njih je ta, da začnem besedo "strah" mantrat- torej ponavljat dokler cel pomen besede ne izgubi smisel. Ok. Drugi način je ta, da o tem strahu spregovorim- kar ravnokar počnem. Naslednji način je, da ga potlačim in potem v prihodnosti res izzovem kakšno nesrečo. Samo zamahnem z roko in rečem: ah kaj, saj ni nič, vse je ok, sploh se ne bojim. Potem verjetno bi se mi strah sprožil nekje gori, v kakšni visoki steni in kar naenkrat ne bi mogla narest koraka ne naprej in ne nazaj in tudi spustiti se ne bi upala in bi kar ostala pripopana na steno. In potem bi:
a) prišli pome s helikopterjem;
b) me našli čez dolgodolgo let kot skelet še vedno pripopan na tisto steno, ampak to bi bile že zanamske civilizacije in bi potem kos tiste stene kar odžagali in moj skelet (še vedno pripopan na kos tiste skale) dali na vpogled zanamskim otrokom zanamske civilizacije kot opozorilo, kaj se ti lahko zgodi, če:
a) te je strah;
b) se lotiš plezanja;
c) le kako butast je moral biti ta prednamski osebek??
Za vse ostale c), d), e) odstavke lahko daste prosto pot svoji domišljiji.
Vidiš? Vse to se ti lahko zgodi, če te je strah in če plezaš.
Kaj me torej veže na to početje, ki ima ravno toliko smisla kot srečevanje z utapljajočim se divjim prašičem v Jadranskem morju?
Hm. Plezanje. Na prvi pogled se ne zdi ravno nekaj posebnega. Dva človeka, navezana eden na drugega, tako zaradi varnosti pač, da oni spodaj zadrži onega zgoraj, ki bolj ko ne kvihta po steni navzgor. Ne spominja niti na elegantno in graciozno plezanje šimpanzov po drevesu. Kako, če pa plezajo v kamen, skalo? Ampak to je le na prvi pogled. Ko se v gibanje malo poglobiš in ga začneš usvajati (tako kot jaz) in če imaš dobrega učitelja plezanja (kot ga imam jaz) in imaš dobro plezalno ekipo (kot jo imam jaz), kjer so vsi bolj kot ne sami upokojenci (kar še nisem), ampak le na pogled (tudi na pogled še nisem), potem, potem te pač potegne. In če se na začetku nisi bal in si se v vse to že poglobil, potem je treba s tem strahom razčistit. Potrebno ga je posvojit, malo poujčkat. Pa ne zato, da se mu prepustiš in da te prevzame celega, ampak da se od njega nekaj naučiš. To je pa tisti naslednji način, kako se s pošastjo soočim.
Če spregovorim še malo o vseh ljudeh, ki me spremljajo na vadbenih uricah, naj povem, da vsi obiskujemo dopoldansko torkovo vodeno vadbo za starejše. 50+. Kar še nisem. Nekateri pa so. Ampak samo po letih. Drugače so to sami blazneži, ki kar naprej hodijo po hribih, poznajo vsako ime vsake doline, kotanje, gore ali hriba od blizu in daleč, si sem in tja zamenjajo kakšno koleno in kakšen kolk, se lotijo plezanja ter po dveh letih lahkotno preplezajo 6ke in naskakujejo 7ke! Nekateri od njih jih imajo 75, zgledajo kot 50, se celo sem in tja želijo pritožit nad bolečinami za katere pa že močno sumim, da obstajajo, razen v njihovih glavah. Glede na to česa se lotijo in kaj vse počnejo kot upokojenci jim ne verjamem ničesar več! Aja, pol se pa kakšen še zjezi, če mu rečem stari?!? Imamo tudi eno tako, ki je z dušicoo nekje zgoraj, med oblaki. Ona skrbi, da ne ostanemo preveč pritlehni, mi pa jo čuvamo, da je ne odnese previsoko navzgor, ker potem ne bo mogla nazaj. Je tudi nekaj takih dolgočasnežinj in dolgočasnežev kot sem jaz: partner, služba in otroci. Čudna služba, ki dopušča dopoldansko gibanje in skupinski dopoldanski samomor (no, mogoče grem malo predaleč, le- tega je duhovito spisal A. Paasilinna, finski duhoviti blaznež, ni kaj). No, mogoče pa le ne spadam v kategorijo popolnih dolgočasnežinj (ali dolgočasnic?).
Dobra družba, to je eno. Potem pa je spet ta šport, to gibanje, na katerega se ves čas nanaša beseda in okrog katerega se pravzaprav vsa današnja debata (same s seboj) sploh vrti. Plezanje še zdaleč ni kvihtanje rok po steni gor in dol v navezi kot sem sprva omenila. Res ne. Častna. Titova. Majke mi. Zame je postal kot ples. Ja, romantische, ni kaj. Ampak če jaz začnem nekaj primerjat s plesom in ga dojemat kot ples, potem je to- TO. Mogoče se približamo problemu trditve, da zame v življenju skoraj vse postane ples, česar se lotim, ampak ne bomo zdaj razpredali o tej teoriji. Pojdimo nazaj k plezanju. Ko se torej vpelješ v prve trike in namige, kako plezati, ne da bi se ves čas vlekel na roke gor po oprimkih, se ti zdi malo laže in sploh ne nezanimivo. Ko so prikazani elementi kot so "žabce" in "zastavce", postane stvar še bolj zanimiva in privlačna. Ko se zopet približaš nekdanjemu življenju in gibanju primatov, kar imamo vsi hočeš- nočeš, še vedno v krvi, potem postane plezanje zibanje, skakljanje (kvak- kvak) in mahanje. Kar naenkrat se znajdeš tam gori, viseč na eni roki v udobnem zibajočem se položaju, medtem ko z drugo roko otresaš navzdol- Samo zato, da se mišice malo sprostijo in se pripravijo na naslednji oprimek. Trdno se primeš, dvigneš nogo visoko kar se da, na naslednjo stopalko in hop! lahko skočiš kot žabica in zagrabiš naslednji oprimek. Ali pa tudi ne. Lahko pa samo neromantično in brez elegance prestopiš, zagrabiš za naslednji oprimek in greš naprej. Vendar pojdimo nazaj po eleganco, dvigovanje nog visoko in pritiskanju zadnjice čim bližje steni. Po možnosti si pregledaš po internetu vsa svetovna tekmovanje za zadnji dve leti nazaj v ženski in moški kategoriji, se spoznaš z imeni kot je Adam Ondra, Janja Garnbret in po možnosti najdeš še svojo favoritinjo v Jim Kain, ki je prava balerina v steni. Potem veš, da obstaja gib, ko lahko svojo nogo dvigneš visoko, jo zahaklaš v enega izmed za to primernih oprimkov na poti, se suvereno odpočiješ, kot ti je pred vzponom dal napotke tvoj tovariš učitelj. In ker imaš na svojih nožicah super hude plezalke, oz.plezalne čevlje oz. čeveljce, ki te vsekakor tiščijo, pa če si profi ali ne, potem si not. Not v "flow"-u. "In da flow". Lahko tudi v "mood"- u. Verjetno ne v modih samih, je pa res da se približaš nečemu erotičnemu. Nekakšnemu plesu med teboj in steno. In to je to. Ko prideš do sem, potem ni več poti nazaj. Ko začutiš nekaj kot erotičnega in orgazmičnega, potem, potem je to- to. No further comment needed.
Razen, ko te postane strah.
Ko te pa postane strah, pa spišeš takle blog. Ali pa se odločiš za eno izmed zgornjih variant kaj s strahom naredit v prejšnjih odstavkih.
Za zaključek morda samo še misel: Ko sem gor, me prosim varuj in ne pozabi name. Niti za trenutek. Ker ti zaupam. Jaz pa obljubljam, svečano, da ne bom pozabila nate. Da te bom pazila kot na punčico svojega očesa (dobesedno), da te bom vedno preverila in sebe- ne samo enkrat, ampak dvakrat. Če si pravilno navezal osmico, skozi obe zanki v pasu. Moja desna roka bo VEDNO na spodnji vrvi, moja leva roka bo VEDNO na zgornji vrvi. Lahko padeš, ker te VARUJEM.
No further comment needed. Pa varno plezanje vsem! 💙💪🙈🙉🙊
