Danes je (spet) en tak dan. Malo zaspan. In mrzel. Mogoče mi je mraz segel še dlje kot pod kožo in še dlje pod kosti, ker je res en tak dan. Moje misli niso mrzle in zaledenele, pa čeprav bi si želela na trenutke, da bi tako bilo. So predvsem sive in žalostne. Še posebno, ko grem k mami v bolnico. In se mi zdi, da se danes obe soočava s težkimi mislimi. In danes je (spet) tak dan, da se mi v oči prikradejo solze. Pa ne želim, da jih vidi. Ampak včasih je težko. Še posebno danes. Ker je tak mrzel dan.
Nič mi ni šlo. Zjutraj sem imela trening plezanja in mi ni šlo kot bi si želela. Ker je mrzel ta dan. In odložila sem trening teka, pa čeprav ni pravi izgovor. Ker je mrzel ta dan. Edino kar mi je grelo današnje srce, so moji otroci. Ker so pogreli ta dan.
In verjetno je višek tistih in takih hormonov pred, saj veš, "tistimi" dnevi. Ki naredijo še bolj mrzel ta dan.
Ampak kaj bi s tem. Če pogledam lokalno, še vedno vidim, kako ljudje kadijo pred blokom in onesnažujejo svoje pločnike in svoja pljuča. Pa ne zato, ker je mrzel ta dan.
In še vedno uporabljam plastiko. In še vedno grem v trgovino brez vrečke v svoji torbi, ker jih vedno pozabim doma. Pa ne zato, ker je mrzel ta dan.
Ampak kaj bi s tem. Če pogledam globalno, me po internetu zopet obveščajo o napadih v Siriji. Soočam se s fotografijami umirajočih otrok pod bombnimi napadi. Meni pa moji pogrejejo ta mrzel dan.
In me soočajo s fotografijami masovne vzreje pujsev in krav in kokoši in psov. In globalno še vedno jemo meso. Pa ne zato, ker je mrzel ta dan.
In najbolje, da končam s tem mrzlim dnevom. Ker jutri je še en dan.
